ponedeljek, 29. september 2014

A se to čisto zares dogaja?

Zadnje tri mesece se počutim nekoliko drugače. Življenje se zdi tako lahkotno. Kot da plavam med oblaki. Hodim po mehkih, puhastih in majajočih stopnicah, a nikoli ne padem, saj me pod roko drži oseba, ki je razlog za tako nenavadno počutje.

Vse je tako lepo, obarvano, lahko celo rečem, kičasto. 
Vsako jutro je nasmejano. Ni več takšnih žalostnih, utrujenih in melanholičnih.
Vsak popoldan izpopolnjen in obsut z neskončnimi poljubi, najnežnejšimi dotiki. Ni več časa za smiljenje sami sebi in za objokovanje preteklih dejanj.
Vsak večer je razigran in obdan s sladkimi besedami, ki me povedejo v miren spanec. Ni več premetavanja in zaskrbljenosti.

Tako nerealno je, da me včasih prebudijo le njegovi zaznamovani ugrizi. Te imam rada, kljub maminem nerganju.
Njegovo ljubkovanje je tako... iz drugega sveta. Ne poznam besede, ki bi skupaj opisala kako varno in zaščiteno se počutim v njegovem objemu. Bitje njegovega srca pozdravi in odžene vse težave.
Poljubi so čutni in nepozabljivi. Nekateri strastni in hitri, drugi nežni in počasni. Eni zatavajo na moj nos, drugi na čelo.
Še zdaj ne verjamem nekaterim besedam, ki jih izreče. To pa je posledica lastnih kompleksov, laži iz preteklosti in napačnih prepričanj. Govori najlepše stvari ob najrazličnejših priložnostih. Zaradi njega se vedno počutim dobro, lepo in ljubljeno.

Naj se to ne konča.