Po napornih treh tednih se mi zdi, da sem končno dobila voljo, da zapišem kaj se mi dogaja oziroma kaj se dogaja.
Sploh ne vem kje naj začnem, ne znam zapisati pravih besed za tako situacijo. Najbolje je, da sem totalno neposredna.
3. februar 2016. Ko misliš, da se ne more kaj dosti spremeniti v enem dnevu in morda dobesedno izzivaš Boga, da vse spremeni, te doleti to, kar je mene... Kar je doletelo Vida.
Naj začnem takrat, ko sem še vsa vesela čakala pred blokom, nanj, da me pobere in greva k njemu domov, kjer bi se "cartlava" in enostavno bila drug z drugim.
A takoj, resnično takoj, v trenutku, ko je malce zamujal in ko se je mimo mene peljal avto gasilcev, v njegovo smer, sem vedela. To je bilo to. Konec. Malo sem še dvomila, ah pa saj ne gre zanj. Morda je kdo drug in je obtičal v koloni.
A potem se mimo pripeljejo še policaji. Takrat pa sem bila prepričana, da se gre zanj.
Po licu so mi pritekle solze, v nebo sem kričala naj se mu ni zgodilo kaj groznega. Naj se pripelje in mi reče, da je nekdo drug imel prometno nesrečo.
Noge me skorajda niso več držale, ko se je mimo mene peljal še rešilec.
Ne znam opisat kaj se je takrat dogajalo v moji notranjosti. Nekaj se je zrušilo, podrlo.
Takoj sem klicala njegovo mamo, ji jokajoče razlagala kaj sem doživela. Mirila me je, da bo vse v redu. A jaz sem čutila, da ne bo tako.
Trenutno se tresem, pa ne ker bi me zeblo. Težko mi je ves zopet podoživljati.
Seveda sem ga ves čas klicala in upala da dvigne slušalko. In prvič se je nekdo oglasil, oziroma le dvignil klic. Slišalo se je neko šumenje in oddaljen pogovor o ne vem čem. Nihče se ni oglasil, zato sem prekinila. Še vedno sem klicarila upala na dober izid.
A ko se mi je na telefon oglasil tuj, moški glas, je bilo pa res vsega konec. Nisem mogla ustaviti solz, niti tresenja telesa ko sem mu odgovorila na vprašanje kdo je ta fant, ki ga kličem. Povedala sem kdo sem in kričala kaj se zgodilo z njim, če bo z njim vse v redu in predvsem me je zanimalo... če je živ. "Je živ, vse bo v redu z njim." me je za kratek trenutek pomiril.
Ko me je policaj naprosil da pokličem njegove starše, se je pripeljala njegova mama, me pobrala, se odpeljala po njegovega očeta in takoj smo se odpravili na kraj nesreče.
Spet ne morem ubesediti občutkov, ko sem videla razbit avto in njega v rešilcu. Zlomila sem se. Popolnoma. Bolj kot njegova mama, ki me je na srečo držala pokonci, ker drugače bi se enostavno zgrudila na tla in se ne premaknila. Nisem dojemala kaj se dogaja.
Ko smo nestrpno čakali na odgovor iz bolnice, o njegovem stanju, o njegovih možganskih poškodbah.. upala sem na najboljše, a tudi pričakovala najhujše.
Izkazalo se je, da je nekaj vmes.
Ni bil v smrtni nevarnosti, kar je me seveda osrečilo. A ne dovolj. Želela sem, kakopak, da bi bilo vse v redu.
Pohiteli smo v Slovenj Graško bolnico in takrat sem še upala, da bo šel le na operacijo, naslednji dan mogoče še počival, nato pa se zbudil in okreval doma. Pri meni.
Sprejel nas je mlad zdravnik, ki je naredil hitre teste in hitro slikanje možganov in nam povedal o njegovem stanju. Pol stvari se ne spomnim, morda sploh nisem poslušala.
Mislila sem samo na to, da ga še dolgo ne bo domov.
Krvavitve v možganih. Zvenelo je grozno. Na operacijo v Maribor. Je zvenelo še bolj grozno.
V nezavesti je.
Trenutek, ko sem ga zagledala. Negibnega, priključenega na najnujnejše aparate. Z obvezano glavo, stabiliziranim vratom. Z zaprtimi očmi. Nemočen.
Težko mi je že, če kje vidim v takem stanju tujo osebo.. Da pa se je to zgodilo njemu..
Trenutno ne morem več o tem.
Morda poudarim še nekaj... Da sem se marsikaj naučila. Da bom marsikaj spremenila, ko se vse vrne na stara pota.
Tako ZELO si želim, da bi že prišel nazaj, da bi lahko začela s tem kar sem si obljubila. Biti mu boljša punca. Predvsem bolj ljubeča.
Ne bom si odpustila, da so bile moje "zadnje" besede adijo, ko pa mi je on rekel rad te imam. Ne bom.
Stvar se vleče in kot da ji ni in in konca. Vsak dan mi je huje, vsak dan, kadar si dovolim, več in močneje jočem. Želim kričati, želim uničevati, metati stvari po hiši, razbijati.
Ravnokar sem prebrala nekaj iz mojega prejšnjega zapisa.
Ne morem več, nemočna sem. Utrujena. Izčrpana.
Sploh ne vem kje naj začnem, ne znam zapisati pravih besed za tako situacijo. Najbolje je, da sem totalno neposredna.
3. februar 2016. Ko misliš, da se ne more kaj dosti spremeniti v enem dnevu in morda dobesedno izzivaš Boga, da vse spremeni, te doleti to, kar je mene... Kar je doletelo Vida.
Naj začnem takrat, ko sem še vsa vesela čakala pred blokom, nanj, da me pobere in greva k njemu domov, kjer bi se "cartlava" in enostavno bila drug z drugim.
A takoj, resnično takoj, v trenutku, ko je malce zamujal in ko se je mimo mene peljal avto gasilcev, v njegovo smer, sem vedela. To je bilo to. Konec. Malo sem še dvomila, ah pa saj ne gre zanj. Morda je kdo drug in je obtičal v koloni.
A potem se mimo pripeljejo še policaji. Takrat pa sem bila prepričana, da se gre zanj.
Po licu so mi pritekle solze, v nebo sem kričala naj se mu ni zgodilo kaj groznega. Naj se pripelje in mi reče, da je nekdo drug imel prometno nesrečo.
Noge me skorajda niso več držale, ko se je mimo mene peljal še rešilec.
Ne znam opisat kaj se je takrat dogajalo v moji notranjosti. Nekaj se je zrušilo, podrlo.
Takoj sem klicala njegovo mamo, ji jokajoče razlagala kaj sem doživela. Mirila me je, da bo vse v redu. A jaz sem čutila, da ne bo tako.
Trenutno se tresem, pa ne ker bi me zeblo. Težko mi je ves zopet podoživljati.
Seveda sem ga ves čas klicala in upala da dvigne slušalko. In prvič se je nekdo oglasil, oziroma le dvignil klic. Slišalo se je neko šumenje in oddaljen pogovor o ne vem čem. Nihče se ni oglasil, zato sem prekinila. Še vedno sem klicarila upala na dober izid.
A ko se mi je na telefon oglasil tuj, moški glas, je bilo pa res vsega konec. Nisem mogla ustaviti solz, niti tresenja telesa ko sem mu odgovorila na vprašanje kdo je ta fant, ki ga kličem. Povedala sem kdo sem in kričala kaj se zgodilo z njim, če bo z njim vse v redu in predvsem me je zanimalo... če je živ. "Je živ, vse bo v redu z njim." me je za kratek trenutek pomiril.
Ko me je policaj naprosil da pokličem njegove starše, se je pripeljala njegova mama, me pobrala, se odpeljala po njegovega očeta in takoj smo se odpravili na kraj nesreče.
Spet ne morem ubesediti občutkov, ko sem videla razbit avto in njega v rešilcu. Zlomila sem se. Popolnoma. Bolj kot njegova mama, ki me je na srečo držala pokonci, ker drugače bi se enostavno zgrudila na tla in se ne premaknila. Nisem dojemala kaj se dogaja.
Ko smo nestrpno čakali na odgovor iz bolnice, o njegovem stanju, o njegovih možganskih poškodbah.. upala sem na najboljše, a tudi pričakovala najhujše.
Izkazalo se je, da je nekaj vmes.
Ni bil v smrtni nevarnosti, kar je me seveda osrečilo. A ne dovolj. Želela sem, kakopak, da bi bilo vse v redu.
Pohiteli smo v Slovenj Graško bolnico in takrat sem še upala, da bo šel le na operacijo, naslednji dan mogoče še počival, nato pa se zbudil in okreval doma. Pri meni.
Sprejel nas je mlad zdravnik, ki je naredil hitre teste in hitro slikanje možganov in nam povedal o njegovem stanju. Pol stvari se ne spomnim, morda sploh nisem poslušala.
Mislila sem samo na to, da ga še dolgo ne bo domov.
Krvavitve v možganih. Zvenelo je grozno. Na operacijo v Maribor. Je zvenelo še bolj grozno.
V nezavesti je.
Trenutek, ko sem ga zagledala. Negibnega, priključenega na najnujnejše aparate. Z obvezano glavo, stabiliziranim vratom. Z zaprtimi očmi. Nemočen.
Težko mi je že, če kje vidim v takem stanju tujo osebo.. Da pa se je to zgodilo njemu..
Trenutno ne morem več o tem.
Morda poudarim še nekaj... Da sem se marsikaj naučila. Da bom marsikaj spremenila, ko se vse vrne na stara pota.
Tako ZELO si želim, da bi že prišel nazaj, da bi lahko začela s tem kar sem si obljubila. Biti mu boljša punca. Predvsem bolj ljubeča.
Ne bom si odpustila, da so bile moje "zadnje" besede adijo, ko pa mi je on rekel rad te imam. Ne bom.
Stvar se vleče in kot da ji ni in in konca. Vsak dan mi je huje, vsak dan, kadar si dovolim, več in močneje jočem. Želim kričati, želim uničevati, metati stvari po hiši, razbijati.
Ravnokar sem prebrala nekaj iz mojega prejšnjega zapisa.
"Marsikaj si že preživela, marsikaj še boš. Spomni se, da si preživela vsak trenutek, ko si mislila, da te bo zdaj zdaj konec. Vedno si bila na tleh, potolčena in potlačena, a si se vedno dvignila in ugotovila, da situacija morda ni tako brezupna, kot se je zdela na prvi pogled.
Zato te prosim, opomni se, zmoreš."
To je to. Ampak po treh tednih nenehnega vzpodbujanja same sebe in vstavljanja pozitivnih misli v glavo mislim, da mi ne uspeva. Ni tako lahko kot se zdi. Preprosto ne gre več. Ko se stvar ne premakne, ko obtiči..
Edino upanje v preteklih dneh je bil rahel stisk. Ko sem držala njegovo dlan in mu rekla, da bom morala kmalu iti. Nekaj se je premaknilo v tej brezupni zadevi, a še vedno ni prišlo do takega zaključka, ki bi si ga želela.
Iz kome se tako rečeno "prebuja" že več kot 5 dni.
NAVELIČANA SEM PRESNETEGA ČAKANJA, KER SE MI VSAK NOV DAN ZDI, KOT DA TRAJA ŽE STO LET OD KAR SEM NAZADNJE SLIŠALA NJEGOV GLAS. ČUTILA NJEGOV OBJEM. BILA DELEŽNA NJEGOVIH POLJUBOV.
Ne morem več, nemočna sem. Utrujena. Izčrpana.
Naj se konča..
