Odločitev.

Ko se uredim, si izoblikujem svoj slog in se vizualno spremenim v bolj odraslo osebo, bolj urejeno in primerno svojim letom - se vrnem nazaj v družbo, facebook in postanem samozavestna, komunikativna.
A prvo se moram v svoji koži počutiti udobno, predvsem pa lepo. Najpomembnejši modni dodatek je, da si zadovoljen s svojim izgledom. Takrat lahko narediš vse.

Vsaka malenkost šteje.

Prišlo je do tega, da me iz tira vrže že vsaka najmanjša, nepotrebna, nesmiselna in predvsem neumna stvar.
V trenutku se lahko iz najbolj nasmejane osebe spremenim v najbolj depresivno - potrjujem hitro menjavanje počutja pri ženskah.
Ena kratka beseda me lahko spomni na tisoče drugih, ob katerih se spomnim vseh težav in problemov. Pa ne pravim zdaj, ne tarnam, da je moje življenje težko, da ne morem več bla, bla... Stvar je v tem, da manipuliram samo sebe. Prepričam se, da se ne splača biti nasmejan, saj se mi je zgodilo to in ono. Sama sebi povzročam še več problemov, s tem ko o njih preveč razmišljam. Overthinking.
Največkrat se smilim sami sebi in si postavim nedosegljive cilje, si zadajam naloge, ki jih nikdar kasneje ne izpolnim. Sem veliko premalo odločna.
Če bi bila bolj pogumna, v tem smislu, bi si lahko v šibkem trenutku rekla da od zdaj naprej ne želim več razmišljati o slabem - in bi to trmasto tudi izpolnila.
Ampak ne, vse te odločitve, prepiri s samo sabo, se nabirajo in nabirajo. Na koncu izbruhnejo in spet sem na tleh.
Popoln cikel.
Problemi -> Preveč razmišljanja -> Neuresničljivi cilji -> Preveč pritiska na kupu -> Totalen izbruh
Super, kajne?

Znak?

Je znak, da si zelo zaljubljen to, da tisto osebo že prav sovražiš?
Čudovit občutek. sarkazem
Mislim, da sem totalno preveč obsedena. Že mejim na zmešano, psihopatsko žensko.
Dajmo, umiri se.

Čas zaljubljencev?

Pomlad naj bi bil čas zaljubljencev. Čas, ko se naj bi najbolj zaljubil.
Pa ja.
Kot, da imam ob vsem kaosu čas še za to.
Saj si ravno ne izbereš sam, kako bo.
Tudi jaz si tega nisem izbrala sama. Tako da, kaj morem?
Spet je in bo grozno, razočarano.