Življenje gre mimo mene.

Kdaj pa kdaj me daje huda nostalgija. Kako pa da ne, če čas tako hitro beži. Vse se odvija prehitro in strah me je česa zamuditi.
Obžalujem, da ko sem bila še v osnovni šoli, nisem dovolj živela. Pravzaprav je tako, da se nisem dovolj prepustila dogodkom ali si jih poskušala čim bolj zapomniti in v njih uživati. In zdaj jih pogrešam.
Pogrešam svoj deveti razred, ki bi se lahko odvil toliko drugače, če bi se zavedala, da mi bo zdaj toliko pomenil. Imela sem najboljše sošolce in zadnji meseci so bili preprosto najboljši. Ves čas smo se zabavali, počeli stvari, ki jih naj ne bi smeli.
Se pripravljali na valeto. Kljub vsemu mojemu trudu, ki sem ga vložila v pisanje programa, sem vesela, da imam vsaj ta spomin. Ko sem bila tako ponosna, da vodim program, stojim pred vsemi.
Znova in znova bi rada podoživljala tistih par ur, ki smo jih preživeli skupaj.
Izstopala je naša močna povezanost, ko smo se držali za roke, skupaj prepevali, plesali in preprosto uživali. Te povezanosti zdaj več ni toliko, pa saj tudi ne moreš pričakovati da bo ostala z nami do konca življenja. Vsak gre po svoje, vsak v svojo srednjo šolo in poti se razidejo. Nekateri še ostanejo prijatelji, drugi pa se vidijo le še na obletnicah.
Nočem samo tam obujati predragih spominov na osnovno šolo.
Spomnim se, da sem nekje na sredi prvega letnika izrekla, da ne pogrešam prejšnjih sošolcev toliko kot ostali. Najbrž sem sama sebi tajila, da so mi v resnici kar veliko pomenili. Kadar pogledam kakšne slike, pride na dan ta občutek, ki ga potem potlačim.

Zares pogrešam tiste dni, saj se razume.

Takrat sem mislila, da mi je najtežje. Da je nevzdržno in da ne morem biti bolj zaposlena. Če pa zdaj pogledam nazaj, si lahko samo rečem, da sem razmišljala skrajno neumno. Tisti časi so bili najlažji. Imela sem ves čas na svetu, bila sem še svobodna.
Kako se tega nisem že prej zavedala...

Zdaj v drugem letniku, še na začetku, ko imam vsaj malo motivacije, pa bi najraje stopila v časovni stroj in se vrnila nazaj. Nočem gledati v prihodnosti, kako bo, saj me je strah.
Kaj kmalu bo napočil čas za maturo, pa potem študij...

Prehitro mineva. Kar trese me, kadar mislim o tem.

Rada bi storila na stotine norih in imam na stotine iracionalnih želj, ki bi jih rada izpolnila preden bo prepozno. A živim preveč previdno in zdaj vem, da bom to čez par let obžalovala.

Majhnim problemom ne smem pustiti, da me zavedejo s pravega cilja.

Enjoy. There are the good old days you're going to miss in the years ahead.

A se to čisto zares dogaja?

Zadnje tri mesece se počutim nekoliko drugače. Življenje se zdi tako lahkotno. Kot da plavam med oblaki. Hodim po mehkih, puhastih in majajočih stopnicah, a nikoli ne padem, saj me pod roko drži oseba, ki je razlog za tako nenavadno počutje.

Vse je tako lepo, obarvano, lahko celo rečem, kičasto. 

Vsako jutro je nasmejano. Ni več takšnih žalostnih, utrujenih in melanholičnih.

Vsak popoldan izpopolnjen in obsut z neskončnimi poljubi, najnežnejšimi dotiki. Ni več časa za smiljenje sami sebi in za objokovanje preteklih dejanj.

Vsak večer je razigran in obdan s sladkimi besedami, ki me povedejo v miren spanec. Ni več premetavanja in zaskrbljenosti.

Tako nerealno je, da me včasih prebudijo le njegovi zaznamovani ugrizi. Te imam rada, kljub maminem nerganju.
Njegovo ljubkovanje je tako... iz drugega sveta. Ne poznam besede, ki bi skupaj opisala kako varno in zaščiteno se počutim v njegovem objemu. Bitje njegovega srca pozdravi in odžene vse težave.
Poljubi so čutni in nepozabljivi. Nekateri strastni in hitri, drugi nežni in počasni. Eni zatavajo na moj nos, drugi na čelo.
Še zdaj ne verjamem nekaterim besedam, ki jih izreče. To pa je posledica lastnih kompleksov, laži iz preteklosti in napačnih prepričanj. Govori najlepše stvari ob najrazličnejših priložnostih. Zaradi njega se vedno počutim dobro, lepo in ljubljeno.

Naj se to ne konča.

Kaj vse se lahko spremeni...

Ugotovila sem, da je od zadnjega "zapisa" minilo kar nekaj časa. In seveda se je v tem času preveliko zgodilo.

Če pogledam nazaj... da bi se nek dan v aprilu vprašala, če verjamem kaj se mi bo vse dogajalo, bi rekla da ne. Ker so stvari pač postale... napol neresnične.

Tako se ti menda zdi, ko si zaljubljen. 

Ja.

V bistvu tole pišem sama zase, za Zalo iz prihodnosti. Da boš videla, da se stvari spremenijo, če verjameš. No, če pustiš Bogu da stori kar mora, da iz rok izpustiš svojo usodo in se ji preprosto predaš. Potem se vse postavi na pravo mesto, vse se zgodi kot se mora. Približno.

Mislila si, da ne boš kdaj našla kakšnega dobrega fanta, ki bi te imel rad tako kot si... pa ti je celo leto stal pred nosom. To je to, večkrat zasledim, ko rečejo da lahko naša druga polovica živi tudi poleg nas, a smo preveč zaslepljeni s samo mislijo biti ljubljen,  da bi to opazili.

Facebook?

Začela bom od takrat, ko sem si pred nekaj meseci, natančneje v mesecu aprilu, deaktivirala svoj profil. Nisem imela nobenega posebnega namena, razlog je bil to, da ga preprosto nisem potrebovala. Že prej sem komaj kaj hodila nanj. In tako sem ga enkrat za en dan aktivirala le še meseca maja, pa še to sem takoj obžalovala.

In potem je danes prišel čas, ko sem mislila, da se bi bilo pametno vrniti nazaj med ljudi. Še posebej zato, ker se začenja šola in pa ker me je kar veliko ljudi skozi poletje povprašalo za facebook. Napaka.

Ne vem ali sem pričakovala zabavo in celo gručo ljudi, ki bi me bili veseli... Pač, kot toliko krat že sem doživela razočaranje. Da je vse še vedno enako, pravzaprav, še slabše. 

Pobrskala sem po profilih sošolcev in ljudi, ki jih poznam, pa mi je skoraj postalo slabo. 

Sploh ne morem komentirati kaj na svetu se je zgodilo z njimi. 

Kurbe so ostale kurbe.

Pa oprostite izrazu, a drugače jih ne gre opisati. No, saj se tudi moški/fantje niso kaj spremenili, samo iščejo "kvalitetna" dekleta z ogromnim dekoltejem, na slikah.

Enostavno me je razjezilo to, da gre vse še vedno po istem principu. Na slikah postavni in lepi, v živo pa... Iluzije take, da te mine do življenja.

Res ne morem prenašati takšnih ljudi. Razjezi me kako stvari stojijo.

Zato sem tu, spet deaktiviran profil čeprav sem si rekla da ga moram imeti, vsaj kasneje zaradi šole in NUJNIH stvari... 2, 3 ure so čisto zadosti, da sem spet na realnih tleh.

Kogar potrebujem ob sebi, ga lahko takoj pokličem. Za ostale pa... me totalno ne zanima. 

Tako ali tako pa ni videti, da bi me kdorkoli od tistih ostalih... pogrešal.

Odločitev.

Ko se uredim, si izoblikujem svoj slog in se vizualno spremenim v bolj odraslo osebo, bolj urejeno in primerno svojim letom - se vrnem nazaj v družbo, facebook in postanem samozavestna, komunikativna.
A prvo se moram v svoji koži počutiti udobno, predvsem pa lepo. Najpomembnejši modni dodatek je, da si zadovoljen s svojim izgledom. Takrat lahko narediš vse.

Vsaka malenkost šteje.

Prišlo je do tega, da me iz tira vrže že vsaka najmanjša, nepotrebna, nesmiselna in predvsem neumna stvar.
V trenutku se lahko iz najbolj nasmejane osebe spremenim v najbolj depresivno - potrjujem hitro menjavanje počutja pri ženskah.
Ena kratka beseda me lahko spomni na tisoče drugih, ob katerih se spomnim vseh težav in problemov. Pa ne pravim zdaj, ne tarnam, da je moje življenje težko, da ne morem več bla, bla... Stvar je v tem, da manipuliram samo sebe. Prepričam se, da se ne splača biti nasmejan, saj se mi je zgodilo to in ono. Sama sebi povzročam še več problemov, s tem ko o njih preveč razmišljam. Overthinking.
Največkrat se smilim sami sebi in si postavim nedosegljive cilje, si zadajam naloge, ki jih nikdar kasneje ne izpolnim. Sem veliko premalo odločna.
Če bi bila bolj pogumna, v tem smislu, bi si lahko v šibkem trenutku rekla da od zdaj naprej ne želim več razmišljati o slabem - in bi to trmasto tudi izpolnila.
Ampak ne, vse te odločitve, prepiri s samo sabo, se nabirajo in nabirajo. Na koncu izbruhnejo in spet sem na tleh.
Popoln cikel.
Problemi -> Preveč razmišljanja -> Neuresničljivi cilji -> Preveč pritiska na kupu -> Totalen izbruh
Super, kajne?

Znak?

Je znak, da si zelo zaljubljen to, da tisto osebo že prav sovražiš?
Čudovit občutek. sarkazem
Mislim, da sem totalno preveč obsedena. Že mejim na zmešano, psihopatsko žensko.
Dajmo, umiri se.

Čas zaljubljencev?

Pomlad naj bi bil čas zaljubljencev. Čas, ko se naj bi najbolj zaljubil.
Pa ja.
Kot, da imam ob vsem kaosu čas še za to.
Saj si ravno ne izbereš sam, kako bo.
Tudi jaz si tega nisem izbrala sama. Tako da, kaj morem?
Spet je in bo grozno, razočarano.

Napake.

So v vsakem življenju vsakega človeka.
Zavedanje le teh - ubijajoče.

Nenehno opozarjanje na njih.
Nenehno razmišljanje, preurejanje scenarijev, kako bi lahko storili drugače in kaj bi se pri tem spremenilo.
Mogoče celo nenehno ponavljanje teh napak.

Kakor koli, govorim o znanih dejstvih - nič novega.
Grozno je to, da se jih ne moremo znebiti, a ravno to je njihov namen - te naučijo nekaj boljšega.

A vseeno bi lahko bil prikrajšan tisti nevzdržen občutek. Krivda?

Učenje?

Kako se psihično pripravit na uničujoče učenje?
Kje začeti?

Pravzaprav, se učiš že ves čas, že prej. Učiš se kako preživeti.

Že takrat si utrujen, premagan, brezupen.
Kje boš našel moč še za šolo?

Najhujša faza je lenoba. Ko si enkrat čez njo, je vse v redu, gre samo še navzgor.

A priti do tja...
Preveč napora in dela.

Nekdo naj pomaga, prosim.

On.

Veš, tolikokrat ga gledam, tolikokrat ga vidim pa ne vem kakšne barve so njegove oči,
kakšen je njegov nasmeh,
kako se mu na licu pojavi jamica,
kakšen je njegov zmeden pogled,
kakšen je zjutraj, malce neprespan,
kako si ves čas popravlja las na vrhu glave, si ga ovija okoli prsta,
ne vem kako izgleda v trenirki,
kako stoji in sedi,
kako si sede zaveže čevlje na stolu,
kako hodi in ima roke v žepu,
kako govori in bere,
ne spomnim se kako prikupen je, ko mu je nerodno ali ga nekdo zafrkava,
kakšen je njegov pogled, ko si izmenjava par besed,
kako se najine oči srečajo in zdi se kot da traja celo večnost,
ne vem kakšen je njegov iskren smeh,
kako vpraša ko ne ve o čem se gre stvar,
kako pritrdi "ja, to sm jz" ko mu sploh ni treba,
ne spomnim se kako si popravlja hlace ali pa si jih pusti pri miru,
kako pristaja mu rdeca vetrovka,.vse kar nosi in torba na eni rami,
preposto kakšen je.
A resnica je ta, da se lažem. Vsako stvar vem, vsake majhne stvari se spomnim, kot da jo imam pred sabo. Vse si lahko znova in znova predstavljam, si ponavljam.
Ponavljam vsako besedo, ki jo je kdaj namenil meni.
Le upam lahko in sanjam, da je mogoče kdaj tako o meni razmišljal tudi on.
Mogoče pa je normalen in ne zapisuje tako nesmiselne misli v neumne oblike, katere nihče ne prebere.
Da bi to kdaj prebral, me najbrž še pogledal ne bi. Žalost.