Ne gre.

Ja, ne gre. Nič več ne gre.

Ni volje, ni vztrajnosti ni ničesar kar bi mi pomagalo, da nadaljujem z življenjem.
Kaj me brigajo testi, učenje in zapravljanje časa za tako nepomembne stvari, ki kasneje v življenju ne pomenijo ničesar.
Kaj me briga za faks, vem da na medicino ne bom prišla. Zakaj bi se še trudila?

Zakaj bi se trudila, če me boli vsak del telesa. Ne dobesedno, ampak zaradi psihičnega napora. Počutim se prazno, izčrpano vsakršnega čustva. Razen ljubezni do njega.

A to žal ne bo povzročilo tega, da se takoj vrne domov.

Ne morem več čakati, ne znam niti ubesediti kako grozno mi je v srcu, v duši. Z nikomer se ne morem pogovoriti, ker mi besede ne gredo z jezika. Razen z Bogom.. do katerega morda gojim neupravičeno zamero, ker je dopustil takšno stvar.

Glede Boga bi se lahko razpisala na dolgo in široko. Misli so mi velikokrat zatavale v območje "ni Boga", ker to dopušča.
Ko sem nekako kričala v nebo, prosila naj bo z Vidom vse v redu in ko se je izkazalo, da je zadeva resna in izredno huda, me je oblila obnemelost. Zakaj Bog?

Zakaj kaznuješ dobre, poštene, verujoče? Zakaj nagrajuješ slabe in dopuščaš slabim ljudem, da škodijo dobrim? Marsikaj še danes ne razumem in dvomim, da kdaj bom.

Tolažim se z dejstvom, da bo nek dan vse to imelo nek smisel. Neko zgodbo z poučno vsebino, bi rekla. Lekcija.
Se je pač moralo zgoditi, tako pravijo. Bog že ima svoj "plan".

Ravno takšnega ne bi rabil spisati. S čim si je Vid to zaslužil ne bom nikoli vedela. Kaj pa mi ostali? Jaz?
Vedno sem prosila za nekoga, ki bi me imel rad takšno kot sem. Komaj sem dobila tako osebo.

Si res ne zaslužim biti srečna? Še ni moj čas? Njegov čas?

Očitno pač še ni napočil čas za naju.

Kaj se dogaja v letu 2016, kaj vse Bog dopušča... Res se vprašaš o njegovem obstoju, to obžaluješ in se tolažiš.
Molim vsak dan.
Ni važno kakšna je molitev. Važen je namen, važno je sporočilom, vsak dan ista prošnja. Naj Vid čimprej okreva in se vrne domov k meni.

Minil bo 48 dan od njegove nesreče.
634 dan od kar me je, bi rekla, uradno vprašal, če bi bila njegova punca.

Vem, nisem bila dobra punca. Ne vedno. Se zavedam koliko stvari sem počela totalno narobe. Zdaj vem, in to bom spremenila. Obžalujem, da sem ga jemala za samoumevnega.

Da ista stvar, ves čas razmišljam o tem. Kako mi je žal, da mu nisem dovolj krat pokazala koliko mi dejansko pomeni.
Sama sem vedela, da sem zaradi njega boljša oseba, a mu tega nikoli nisem rekla.
Spremenil je potek mojega življenja in mislim, da če ga ne bi bilo, bi bila še vedno depresivno dekle, nesamozavestno, brez zdrave samopodobe.

Ko bo od vsega tega minilo nekaj časa, mu bom pokazala moje zapise. Želim, da ve vse. Če mu še vedno ne bom upala priznati kar res čutim.

Ne vem več na koga naj se obrnem, kaj naj storim, da bi mu pomagala, da bi pohitrila postopek okrevanja. Zdi se mi, da prošnja Bogu deluje veliko prepočasi za mojo potrpežljivost.

Poudarjam, da mi je zmanjkuje. Tudi volje, kot sem že omenila.

Moje življenje posvečam le obiskovanju Vida. Preostanek dneva sem v šoli, se plazim skozi dolgočasne ure neuporabnih predmetov, zato da naredim maturo in sem nezadovoljna sama s sabo.
Briga me za ostalo.
In ja, to je vse kar si želim. Biti z njim.

Če se kdaj pojavi ta možnost, jo bom izkoristila. Mislim na to, da bi bila z njim cel dan, celo noč, že v času okrevanja. Dokler je v bolnici. Najbrž bi mi to omogočili, kasneje, ko bo sam v sobi.
In tako tudi bo.

Veliko bolje mi bo z njim kot doma v postelji, ki je prazna, mrzla. V kateri se počutim najbolj ranljivo.

Kakorkoli, pozna ura, vsaj zame. Matematiko pišem čez dva dni, imam nalogo, a naredila ne bom ničesar. Nimam toliko psihične moči, da bi se morila še s tem. In ne bo mi žal, briga me. Ni čas za to.

Čas je pa seveda, da se zadeva spet premakne na bolje.
Da bi lahko končno spet slišala njegov glas, izgovoriti ga moje ime.

Še vedno traja.

Ta teden je velika noč. Najbrž praznikov še nikoli ne bom preživela tako melanholično in nesrečno kot letos. Pa saj nikoli na to nisem dajala nekega poudarka, a letos se bo poznalo, da nekaj manjka.

Nisem edina, ki ji bo nekaj manjkalo. Pravzaprav nekdo nasmejan in navihan. Vesel življenja in vseh stvari v njem.
Kam naj se dam?
Kako naj se pretvarjam in zadržujem solze?

Traja in traja in traja in traja. Minimalni napredki, zaradi katerih sem iskreno vesela kot nisem bila še za ničesar drugega. A zame je vse to veliko premalo. Velike korake naprej, to hočem.

Žalosti me misel, da sem se tako sprijaznila s tem kar se dogaja. Da je zdaj obisk v bolnici zame neko vsakdanje opravilo, rutina. Obvezen del mojega življenja, ki ga seveda ne bom spremenila. Naj prigovarjajo, da naj si vzamem dan "odmora". Ne morem. Dolžna sem mu vsak dan znova izkazati podporo in mu nuditi svojo ljubezen, kolikor je pač lahko.

In v tem ni nič slabega. Obiskujem ga z veseljem, brez kakršnih koli muk. Čeprav je naporno, fizično kot psihično, sem predana temu, da mu moram pomagati.

Če mu pomagam 5% k temu, da se stanje izboljša, se splača vsak napor. Zanj se splača vse.
Briga me za vse kar sem prebrala, za vse kar je izrekel - s tem, da sem sitna, se tako ali tako strinjam

Upam, da zdaj vidi oziroma bo videl kako močno ga ljubim. Ja, rekla sem to. Ker je res. Mora biti res.
Če bi morala izbrati med njegovim zdravjem in najinim odnosom, bi izbrala njegovo zdravje, to je dejstvo. Raje ga vidim istega kot je bil pred nesrečo, pa četudi z drugo.

Nepotrpežljivo čakam na dan, ko mi bo lahko odgovoril na vsa vprašanja. Mi spet rekel, da me ima rad.

Grozno mi je, ker teh besed že predolgo nisem slišala. Tako dolgo, da se komajda spomnim njegovega glasu. Strah me je. Brskala sem za posnetki, kjer bi morda za trenutek spet zaslišala njegov glas in se spomnila..

Mora se končati, preveč ga potrebujem. Preveč.