Ta teden je velika noč. Najbrž praznikov še nikoli ne bom preživela tako melanholično in nesrečno kot letos. Pa saj nikoli na to nisem dajala nekega poudarka, a letos se bo poznalo, da nekaj manjka.
Nisem edina, ki ji bo nekaj manjkalo. Pravzaprav nekdo nasmejan in navihan. Vesel življenja in vseh stvari v njem.
Kam naj se dam?
Kako naj se pretvarjam in zadržujem solze?
Traja in traja in traja in traja. Minimalni napredki, zaradi katerih sem iskreno vesela kot nisem bila še za ničesar drugega. A zame je vse to veliko premalo. Velike korake naprej, to hočem.
Žalosti me misel, da sem se tako sprijaznila s tem kar se dogaja. Da je zdaj obisk v bolnici zame neko vsakdanje opravilo, rutina. Obvezen del mojega življenja, ki ga seveda ne bom spremenila. Naj prigovarjajo, da naj si vzamem dan "odmora". Ne morem. Dolžna sem mu vsak dan znova izkazati podporo in mu nuditi svojo ljubezen, kolikor je pač lahko.
In v tem ni nič slabega. Obiskujem ga z veseljem, brez kakršnih koli muk. Čeprav je naporno, fizično kot psihično, sem predana temu, da mu moram pomagati.
Če mu pomagam 5% k temu, da se stanje izboljša, se splača vsak napor. Zanj se splača vse.
Briga me za vse kar sem prebrala, za vse kar je izrekel - s tem, da sem sitna, se tako ali tako strinjam
Upam, da zdaj vidi oziroma bo videl kako močno ga ljubim. Ja, rekla sem to. Ker je res. Mora biti res.
Če bi morala izbrati med njegovim zdravjem in najinim odnosom, bi izbrala njegovo zdravje, to je dejstvo. Raje ga vidim istega kot je bil pred nesrečo, pa četudi z drugo.
Nepotrpežljivo čakam na dan, ko mi bo lahko odgovoril na vsa vprašanja. Mi spet rekel, da me ima rad.
Grozno mi je, ker teh besed že predolgo nisem slišala. Tako dolgo, da se komajda spomnim njegovega glasu. Strah me je. Brskala sem za posnetki, kjer bi morda za trenutek spet zaslišala njegov glas in se spomnila..
Mora se končati, preveč ga potrebujem. Preveč.
Nisem edina, ki ji bo nekaj manjkalo. Pravzaprav nekdo nasmejan in navihan. Vesel življenja in vseh stvari v njem.
Kam naj se dam?
Kako naj se pretvarjam in zadržujem solze?
Traja in traja in traja in traja. Minimalni napredki, zaradi katerih sem iskreno vesela kot nisem bila še za ničesar drugega. A zame je vse to veliko premalo. Velike korake naprej, to hočem.
Žalosti me misel, da sem se tako sprijaznila s tem kar se dogaja. Da je zdaj obisk v bolnici zame neko vsakdanje opravilo, rutina. Obvezen del mojega življenja, ki ga seveda ne bom spremenila. Naj prigovarjajo, da naj si vzamem dan "odmora". Ne morem. Dolžna sem mu vsak dan znova izkazati podporo in mu nuditi svojo ljubezen, kolikor je pač lahko.
In v tem ni nič slabega. Obiskujem ga z veseljem, brez kakršnih koli muk. Čeprav je naporno, fizično kot psihično, sem predana temu, da mu moram pomagati.
Če mu pomagam 5% k temu, da se stanje izboljša, se splača vsak napor. Zanj se splača vse.
Briga me za vse kar sem prebrala, za vse kar je izrekel - s tem, da sem sitna, se tako ali tako strinjam
Upam, da zdaj vidi oziroma bo videl kako močno ga ljubim. Ja, rekla sem to. Ker je res. Mora biti res.
Če bi morala izbrati med njegovim zdravjem in najinim odnosom, bi izbrala njegovo zdravje, to je dejstvo. Raje ga vidim istega kot je bil pred nesrečo, pa četudi z drugo.
Nepotrpežljivo čakam na dan, ko mi bo lahko odgovoril na vsa vprašanja. Mi spet rekel, da me ima rad.
Grozno mi je, ker teh besed že predolgo nisem slišala. Tako dolgo, da se komajda spomnim njegovega glasu. Strah me je. Brskala sem za posnetki, kjer bi morda za trenutek spet zaslišala njegov glas in se spomnila..
Mora se končati, preveč ga potrebujem. Preveč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Kaj mislite?