Kaj zdaj?

Bledim. Dejansko bledim. Spreminjam se v senco svoje prejšnje podobe.
Nisem več jaz.. in niti si ne želim več biti.

Stopnja za katero sem mislila, da sem jo premagala pred leti. Očitno so se demonske misli samo potuhnile globoko v mojo notranjost in čakale na primeren trenutek za ponoven udar name in na moje šibko telo.

Utrujenosti ni konca. Ne vidim odrešitve. Nimam motivacije. Ni blaženosti.
Zaslužiti si srečo je moja želja.

Trenutno si zaslužim samo nož in pogum, da nož uporabim.

Skoraj ne obstajam več.

Naslov, ki popolnoma drži.
In me hkrati opisuje do vsakega kotička.

Z ničnostjo obstajanja se primerjam zaradi tega, ker se ne poznam več. Se ne najdem.
Kar je včasih bilo, je danes zamenjalo nekaj izmaličenega, poteptanega, prežvečenega.. Kot da bi ušlo iz Grumove Goge.

To ničvrednost moje duše odkrivam, kadar sem dlje časa zamišljena in predelujem vsak trenutek, vsak detajl svojega življenja v zadnjih mesecih, dneh.
Odkrivam tudi, kako si vse zaslužim. Pa ne mislim dobrote.

Če mi je bilo vse to vnaprej zapisano v zvezdah, v usodi.. Zakaj me ni mogel nekdo že veliko prej opozoriti naj se neham igrati? Nekdo od zgoraj, ki ve kaj vse me še čaka. Ki ve ali bom zavozila vse ustvarjeno, ali pa se rešila in peljala svoje življenje do morda bednega morda srečnega konca?

Mi bo uspelo obdržati še tisto malo kar me osrečuje in mi daje občutek, da sem še vedno živ človek iz mesa in krvi?

Ne gre.

Ja, ne gre. Nič več ne gre.

Ni volje, ni vztrajnosti ni ničesar kar bi mi pomagalo, da nadaljujem z življenjem.
Kaj me brigajo testi, učenje in zapravljanje časa za tako nepomembne stvari, ki kasneje v življenju ne pomenijo ničesar.
Kaj me briga za faks, vem da na medicino ne bom prišla. Zakaj bi se še trudila?

Zakaj bi se trudila, če me boli vsak del telesa. Ne dobesedno, ampak zaradi psihičnega napora. Počutim se prazno, izčrpano vsakršnega čustva. Razen ljubezni do njega.

A to žal ne bo povzročilo tega, da se takoj vrne domov.

Ne morem več čakati, ne znam niti ubesediti kako grozno mi je v srcu, v duši. Z nikomer se ne morem pogovoriti, ker mi besede ne gredo z jezika. Razen z Bogom.. do katerega morda gojim neupravičeno zamero, ker je dopustil takšno stvar.

Glede Boga bi se lahko razpisala na dolgo in široko. Misli so mi velikokrat zatavale v območje "ni Boga", ker to dopušča.
Ko sem nekako kričala v nebo, prosila naj bo z Vidom vse v redu in ko se je izkazalo, da je zadeva resna in izredno huda, me je oblila obnemelost. Zakaj Bog?

Zakaj kaznuješ dobre, poštene, verujoče? Zakaj nagrajuješ slabe in dopuščaš slabim ljudem, da škodijo dobrim? Marsikaj še danes ne razumem in dvomim, da kdaj bom.

Tolažim se z dejstvom, da bo nek dan vse to imelo nek smisel. Neko zgodbo z poučno vsebino, bi rekla. Lekcija.
Se je pač moralo zgoditi, tako pravijo. Bog že ima svoj "plan".

Ravno takšnega ne bi rabil spisati. S čim si je Vid to zaslužil ne bom nikoli vedela. Kaj pa mi ostali? Jaz?
Vedno sem prosila za nekoga, ki bi me imel rad takšno kot sem. Komaj sem dobila tako osebo.

Si res ne zaslužim biti srečna? Še ni moj čas? Njegov čas?

Očitno pač še ni napočil čas za naju.

Kaj se dogaja v letu 2016, kaj vse Bog dopušča... Res se vprašaš o njegovem obstoju, to obžaluješ in se tolažiš.
Molim vsak dan.
Ni važno kakšna je molitev. Važen je namen, važno je sporočilom, vsak dan ista prošnja. Naj Vid čimprej okreva in se vrne domov k meni.

Minil bo 48 dan od njegove nesreče.
634 dan od kar me je, bi rekla, uradno vprašal, če bi bila njegova punca.

Vem, nisem bila dobra punca. Ne vedno. Se zavedam koliko stvari sem počela totalno narobe. Zdaj vem, in to bom spremenila. Obžalujem, da sem ga jemala za samoumevnega.

Da ista stvar, ves čas razmišljam o tem. Kako mi je žal, da mu nisem dovolj krat pokazala koliko mi dejansko pomeni.
Sama sem vedela, da sem zaradi njega boljša oseba, a mu tega nikoli nisem rekla.
Spremenil je potek mojega življenja in mislim, da če ga ne bi bilo, bi bila še vedno depresivno dekle, nesamozavestno, brez zdrave samopodobe.

Ko bo od vsega tega minilo nekaj časa, mu bom pokazala moje zapise. Želim, da ve vse. Če mu še vedno ne bom upala priznati kar res čutim.

Ne vem več na koga naj se obrnem, kaj naj storim, da bi mu pomagala, da bi pohitrila postopek okrevanja. Zdi se mi, da prošnja Bogu deluje veliko prepočasi za mojo potrpežljivost.

Poudarjam, da mi je zmanjkuje. Tudi volje, kot sem že omenila.

Moje življenje posvečam le obiskovanju Vida. Preostanek dneva sem v šoli, se plazim skozi dolgočasne ure neuporabnih predmetov, zato da naredim maturo in sem nezadovoljna sama s sabo.
Briga me za ostalo.
In ja, to je vse kar si želim. Biti z njim.

Če se kdaj pojavi ta možnost, jo bom izkoristila. Mislim na to, da bi bila z njim cel dan, celo noč, že v času okrevanja. Dokler je v bolnici. Najbrž bi mi to omogočili, kasneje, ko bo sam v sobi.
In tako tudi bo.

Veliko bolje mi bo z njim kot doma v postelji, ki je prazna, mrzla. V kateri se počutim najbolj ranljivo.

Kakorkoli, pozna ura, vsaj zame. Matematiko pišem čez dva dni, imam nalogo, a naredila ne bom ničesar. Nimam toliko psihične moči, da bi se morila še s tem. In ne bo mi žal, briga me. Ni čas za to.

Čas je pa seveda, da se zadeva spet premakne na bolje.
Da bi lahko končno spet slišala njegov glas, izgovoriti ga moje ime.

Še vedno traja.

Ta teden je velika noč. Najbrž praznikov še nikoli ne bom preživela tako melanholično in nesrečno kot letos. Pa saj nikoli na to nisem dajala nekega poudarka, a letos se bo poznalo, da nekaj manjka.

Nisem edina, ki ji bo nekaj manjkalo. Pravzaprav nekdo nasmejan in navihan. Vesel življenja in vseh stvari v njem.
Kam naj se dam?
Kako naj se pretvarjam in zadržujem solze?

Traja in traja in traja in traja. Minimalni napredki, zaradi katerih sem iskreno vesela kot nisem bila še za ničesar drugega. A zame je vse to veliko premalo. Velike korake naprej, to hočem.

Žalosti me misel, da sem se tako sprijaznila s tem kar se dogaja. Da je zdaj obisk v bolnici zame neko vsakdanje opravilo, rutina. Obvezen del mojega življenja, ki ga seveda ne bom spremenila. Naj prigovarjajo, da naj si vzamem dan "odmora". Ne morem. Dolžna sem mu vsak dan znova izkazati podporo in mu nuditi svojo ljubezen, kolikor je pač lahko.

In v tem ni nič slabega. Obiskujem ga z veseljem, brez kakršnih koli muk. Čeprav je naporno, fizično kot psihično, sem predana temu, da mu moram pomagati.

Če mu pomagam 5% k temu, da se stanje izboljša, se splača vsak napor. Zanj se splača vse.
Briga me za vse kar sem prebrala, za vse kar je izrekel - s tem, da sem sitna, se tako ali tako strinjam

Upam, da zdaj vidi oziroma bo videl kako močno ga ljubim. Ja, rekla sem to. Ker je res. Mora biti res.
Če bi morala izbrati med njegovim zdravjem in najinim odnosom, bi izbrala njegovo zdravje, to je dejstvo. Raje ga vidim istega kot je bil pred nesrečo, pa četudi z drugo.

Nepotrpežljivo čakam na dan, ko mi bo lahko odgovoril na vsa vprašanja. Mi spet rekel, da me ima rad.

Grozno mi je, ker teh besed že predolgo nisem slišala. Tako dolgo, da se komajda spomnim njegovega glasu. Strah me je. Brskala sem za posnetki, kjer bi morda za trenutek spet zaslišala njegov glas in se spomnila..

Mora se končati, preveč ga potrebujem. Preveč.

Vid.

Po napornih treh tednih se mi zdi, da sem končno dobila voljo, da zapišem kaj se mi dogaja oziroma kaj se dogaja.
Sploh ne vem kje naj začnem, ne znam zapisati pravih besed za tako situacijo. Najbolje je, da sem totalno neposredna.

3. februar 2016. Ko misliš, da se ne more kaj dosti spremeniti v enem dnevu in morda dobesedno izzivaš Boga, da vse spremeni, te doleti to, kar je mene... Kar je doletelo Vida.
Naj začnem takrat, ko sem še vsa vesela čakala pred blokom, nanj, da me pobere in greva k njemu domov, kjer bi se "cartlava" in enostavno bila drug z drugim.

A takoj, resnično takoj, v trenutku, ko je malce zamujal in ko se je mimo mene peljal avto gasilcev, v njegovo smer, sem vedela. To je bilo to. Konec. Malo sem še dvomila, ah pa saj ne gre zanj. Morda je kdo drug in je obtičal v koloni.
A potem se mimo pripeljejo še policaji. Takrat pa sem bila prepričana, da se gre zanj.
Po licu so mi pritekle solze, v nebo sem kričala naj se mu ni zgodilo kaj groznega. Naj se pripelje in mi reče, da je nekdo drug imel prometno nesrečo.
Noge me skorajda niso več držale, ko se je mimo mene peljal še rešilec.
Ne znam opisat kaj se je takrat dogajalo v moji notranjosti. Nekaj se je zrušilo, podrlo.

Takoj sem klicala njegovo mamo, ji jokajoče razlagala kaj sem doživela. Mirila me je, da bo vse v redu. A jaz sem čutila, da ne bo tako.
Trenutno se tresem, pa ne ker bi me zeblo. Težko mi je ves zopet podoživljati.

Seveda sem ga ves čas klicala in upala da dvigne slušalko. In prvič se je nekdo oglasil, oziroma le dvignil klic. Slišalo se je neko šumenje in oddaljen pogovor o ne vem čem. Nihče se ni oglasil, zato sem prekinila. Še vedno sem klicarila upala na dober izid.

A ko se mi je na telefon oglasil tuj, moški glas, je bilo pa res vsega konec. Nisem mogla ustaviti solz, niti tresenja telesa ko sem mu odgovorila na vprašanje kdo je ta fant, ki ga kličem. Povedala sem kdo sem in kričala kaj se zgodilo z njim, če bo z njim vse v redu in predvsem me je zanimalo... če je živ. "Je živ, vse bo v redu z njim." me je za kratek trenutek pomiril.
Ko me je policaj naprosil da pokličem njegove starše, se je pripeljala njegova mama, me pobrala, se odpeljala po njegovega očeta in takoj smo se odpravili na kraj nesreče.

Spet ne morem ubesediti občutkov, ko sem videla razbit avto in njega v rešilcu. Zlomila sem se. Popolnoma. Bolj kot njegova mama, ki me je na srečo držala pokonci, ker drugače bi se enostavno zgrudila na tla in se ne premaknila. Nisem dojemala kaj se dogaja.
Ko smo nestrpno čakali na odgovor iz bolnice, o njegovem stanju, o njegovih možganskih poškodbah.. upala sem na najboljše, a tudi pričakovala najhujše.
Izkazalo se je, da je nekaj vmes.

Ni bil v smrtni nevarnosti, kar je me seveda osrečilo. A ne dovolj. Želela sem, kakopak, da bi bilo vse v redu.
Pohiteli smo v Slovenj Graško bolnico in takrat sem še upala, da bo šel le na operacijo, naslednji dan mogoče še počival, nato pa se zbudil in okreval doma. Pri meni.
Sprejel nas je mlad zdravnik, ki je naredil hitre teste in hitro slikanje možganov in nam povedal o njegovem stanju. Pol stvari se ne spomnim, morda sploh nisem poslušala.
Mislila sem samo na to, da ga še dolgo ne bo domov.

Krvavitve v možganih. Zvenelo je grozno. Na operacijo v Maribor. Je zvenelo še bolj grozno.
V nezavesti je.

Trenutek, ko sem ga zagledala. Negibnega, priključenega na najnujnejše aparate. Z obvezano glavo, stabiliziranim vratom. Z zaprtimi očmi. Nemočen.
Težko mi je že, če kje vidim v takem stanju tujo osebo.. Da pa se je to zgodilo njemu..


Trenutno ne morem več o tem.
Morda poudarim še nekaj... Da sem se marsikaj naučila. Da bom marsikaj spremenila, ko se vse vrne na stara pota.

Tako ZELO si želim, da bi že prišel nazaj, da bi lahko začela s tem kar sem si obljubila. Biti mu boljša punca. Predvsem bolj ljubeča.
Ne bom si odpustila, da so bile moje "zadnje" besede adijo, ko pa mi je on rekel rad te imam. Ne bom.

Stvar se vleče in kot da ji ni in in konca. Vsak dan mi je huje, vsak dan, kadar si dovolim, več in močneje jočem. Želim kričati, želim uničevati, metati stvari po hiši, razbijati.

Ravnokar sem prebrala nekaj iz mojega prejšnjega zapisa.

"Marsikaj si že preživela, marsikaj  še boš. Spomni se, da si preživela vsak trenutek, ko si mislila, da te bo zdaj zdaj konec. Vedno si bila na tleh, potolčena in potlačena, a si se vedno dvignila in ugotovila, da situacija morda ni tako brezupna, kot se je zdela na prvi pogled.

Zato te prosim, opomni se, zmoreš."

To je to. Ampak po treh tednih nenehnega vzpodbujanja same sebe in vstavljanja pozitivnih misli v glavo mislim, da mi ne uspeva. Ni tako lahko kot se zdi. Preprosto ne gre več. Ko se stvar ne premakne, ko obtiči..

Edino upanje v preteklih dneh je bil rahel stisk. Ko sem držala njegovo dlan in mu rekla, da bom morala kmalu iti. Nekaj se je premaknilo v tej brezupni zadevi, a še vedno ni prišlo do takega zaključka, ki bi si ga želela.

Iz kome se tako rečeno "prebuja" že več kot 5 dni. 

NAVELIČANA SEM PRESNETEGA ČAKANJA, KER SE MI VSAK NOV DAN ZDI, KOT DA TRAJA ŽE STO LET OD KAR SEM NAZADNJE SLIŠALA NJEGOV GLAS. ČUTILA NJEGOV OBJEM. BILA DELEŽNA NJEGOVIH POLJUBOV. 

Ne morem več, nemočna sem. Utrujena. Izčrpana. 

Naj se konča..

Saj zmoreš.

V teh dneh ti ni lahko. Stvari ne gredo tako kot si si jih zamislila, ko imaš že vse načrtovano nekaj posreduje in ti vse podre.

Podpore s strani družine nimaš že kar nekaj časa, to te ne muči toliko kot to, da tvoj odnos z mamo drsi v propad - v stanje enako odnosu mame in babice.

Nisi tu, da bi blatila lastno mater, kljub temu, da bi imela marsikaj grdega in ostrega za napisat. Tu si, da se opomniš, da zmoreš.

Marsikaj si že preživela, marsikaj  še boš. Spomni se, da si preživela vsak trenutek, ko si mislila, da te bo zdaj zdaj konec. Vedno si bila na tleh, potolčena in potlačena, a si se vedno dvignila in ugotovila, da situacija morda ni tako brezupna, kot se je zdela na prvi pogled.

Zato te prosim, opomni se, zmoreš.

Pritiske v šoli si že stokrat dala skozi in to se še bo dogajalo. Sprijazni se. Trudi se kolikor se lahko, kolikor ti da volja. 

Poudarjam pa... Ne glej nazaj, ne glej na svoje napake kot da nekaj pogubnega. Zbudi se v nov dan in ga začni znova. 

Prepire pusti za sabo, čeprav vem, da je to težko. Vsak dan se spomniš izrečenih besed, teh ne boš pozabila. A poskusi slabo pretrpeti, vsaj dokler se boš lahko od tega dokončno odmaknila. 

Želim ti, sama sebi, da se predajaš veselju, pozitivnim mislim in stvarem. Izpusti "prijatelje", ki te nagovorijo le kadar nekaj potrebujejo, najdi nove. Bodi takšna kot si v sebi, v tistem svetlem kotičku duše. Bodi zgovorna, komunikativna...

Prosim, ne dajaj več vtisa, kot da ti ni do življenja. 

Sposobna si marsičesa, le dati si moraš priložnost in si to dokazati.