Že poletje 2017.
Matura končana. 25 pik - ki me po vsej verjetnosti (sem upajoča in pozitivna) uvrstijo in sprejmejo na Zdravstveno fakulteto v Ljubljani. Delovna terapija me je namreč našla med poletjem 2016.
Delo z ljudmi, pomoč nekomu da je lahko človek. S študijem še začela nisem, pa sem tako navdušena nad vsem kar me čaka. In ja, nisem v nestrpnem pričakovanju zabav in popivanja - čeprav se le teh tudi veselim.
Morda sem ena izmed redkih, ki se dejansko navdušuje nad samimi predavanji, znanjem in koristnimi informacijami.
Na podelitvi, zadnji prireditvi na svoji gimnaziji, so neštetokrat omenili nov začetek, pisanje nove zgodbe - študentska leta.
Morda me malo grabi, nostalgija pa to, da moji sošolci v bistvu niso več moji sošolci. Preživeta štiri leta so na mene naredila veliko večji vtis kot prej devet let prejšnjih sošolcev. Več vezi, močneje in bolj odrasle. To je tisto, kar bom pogrešala. Saj, se sliši obrabljeno, ampak naše poti so se razšle.
In jaz, ki se težko vklopim v novo družbo, razumem z novimi ljudmi...
Okej, morda pa bo vse v redu. Navsezadnje se bom v veliko stvari morala morda potisniti, prisiliti. Moj študij bo zahteval veliko socializacije in prijaznosti, dobrosrčnosti.
Morala bom biti odprta in nasmejana.
Svojo depresivno in mrko Zalo bom morala pustiti za sabo, doma. Majhna prisila.
Trenutno skušam uživati v najdaljših počitnicah med šolanjem. Na žalost so se skrhala nekatera tesna prijateljstva, na lažeh, neodkritosti.. ker se pač ljudje spremenimo. Nimam vpliva na to, ga niti nočem imeti.
Zato si ustvarjam nove vezi, po strani svojega fanta.
Saj veš kakšna je tvoja zgodba, ne potrebuješ jo imeti zapisano, ni potrebno da sama sebi znova in znova legitimiraš svoja dejanja.
Sem pa srečna. To vem. To veš. Sprijazniti se moram, da na nekatere stvari v življenju nimam vpliva.. a na nekatere imam in tiste ohranjam.
Matura končana. 25 pik - ki me po vsej verjetnosti (sem upajoča in pozitivna) uvrstijo in sprejmejo na Zdravstveno fakulteto v Ljubljani. Delovna terapija me je namreč našla med poletjem 2016.
Delo z ljudmi, pomoč nekomu da je lahko človek. S študijem še začela nisem, pa sem tako navdušena nad vsem kar me čaka. In ja, nisem v nestrpnem pričakovanju zabav in popivanja - čeprav se le teh tudi veselim.
Morda sem ena izmed redkih, ki se dejansko navdušuje nad samimi predavanji, znanjem in koristnimi informacijami.
Na podelitvi, zadnji prireditvi na svoji gimnaziji, so neštetokrat omenili nov začetek, pisanje nove zgodbe - študentska leta.
Morda me malo grabi, nostalgija pa to, da moji sošolci v bistvu niso več moji sošolci. Preživeta štiri leta so na mene naredila veliko večji vtis kot prej devet let prejšnjih sošolcev. Več vezi, močneje in bolj odrasle. To je tisto, kar bom pogrešala. Saj, se sliši obrabljeno, ampak naše poti so se razšle.
In jaz, ki se težko vklopim v novo družbo, razumem z novimi ljudmi...
Okej, morda pa bo vse v redu. Navsezadnje se bom v veliko stvari morala morda potisniti, prisiliti. Moj študij bo zahteval veliko socializacije in prijaznosti, dobrosrčnosti.
Morala bom biti odprta in nasmejana.
Svojo depresivno in mrko Zalo bom morala pustiti za sabo, doma. Majhna prisila.
Trenutno skušam uživati v najdaljših počitnicah med šolanjem. Na žalost so se skrhala nekatera tesna prijateljstva, na lažeh, neodkritosti.. ker se pač ljudje spremenimo. Nimam vpliva na to, ga niti nočem imeti.
Zato si ustvarjam nove vezi, po strani svojega fanta.
Saj veš kakšna je tvoja zgodba, ne potrebuješ jo imeti zapisano, ni potrebno da sama sebi znova in znova legitimiraš svoja dejanja.
Sem pa srečna. To vem. To veš. Sprijazniti se moram, da na nekatere stvari v življenju nimam vpliva.. a na nekatere imam in tiste ohranjam.
