Kdaj pa kdaj me daje huda nostalgija. Kako pa da ne, če čas tako hitro beži. Vse se odvija prehitro in strah me je česa zamuditi.
Obžalujem, da ko sem bila še v osnovni šoli, nisem dovolj živela. Pravzaprav je tako, da se nisem dovolj prepustila dogodkom ali si jih poskušala čim bolj zapomniti in v njih uživati. In zdaj jih pogrešam.
Pogrešam svoj deveti razred, ki bi se lahko odvil toliko drugače, če bi se zavedala, da mi bo zdaj toliko pomenil. Imela sem najboljše sošolce in zadnji meseci so bili preprosto najboljši. Ves čas smo se zabavali, počeli stvari, ki jih naj ne bi smeli.
Se pripravljali na valeto. Kljub vsemu mojemu trudu, ki sem ga vložila v pisanje programa, sem vesela, da imam vsaj ta spomin. Ko sem bila tako ponosna, da vodim program, stojim pred vsemi.
Znova in znova bi rada podoživljala tistih par ur, ki smo jih preživeli skupaj.
Izstopala je naša močna povezanost, ko smo se držali za roke, skupaj prepevali, plesali in preprosto uživali. Te povezanosti zdaj več ni toliko, pa saj tudi ne moreš pričakovati da bo ostala z nami do konca življenja. Vsak gre po svoje, vsak v svojo srednjo šolo in poti se razidejo. Nekateri še ostanejo prijatelji, drugi pa se vidijo le še na obletnicah.
Nočem samo tam obujati predragih spominov na osnovno šolo.
Spomnim se, da sem nekje na sredi prvega letnika izrekla, da ne pogrešam prejšnjih sošolcev toliko kot ostali. Najbrž sem sama sebi tajila, da so mi v resnici kar veliko pomenili. Kadar pogledam kakšne slike, pride na dan ta občutek, ki ga potem potlačim.
Zares pogrešam tiste dni, saj se razume.
Takrat sem mislila, da mi je najtežje. Da je nevzdržno in da ne morem biti bolj zaposlena. Če pa zdaj pogledam nazaj, si lahko samo rečem, da sem razmišljala skrajno neumno. Tisti časi so bili najlažji. Imela sem ves čas na svetu, bila sem še svobodna.
Kako se tega nisem že prej zavedala...
Zdaj v drugem letniku, še na začetku, ko imam vsaj malo motivacije, pa bi najraje stopila v časovni stroj in se vrnila nazaj. Nočem gledati v prihodnosti, kako bo, saj me je strah.
Kaj kmalu bo napočil čas za maturo, pa potem študij...
Prehitro mineva. Kar trese me, kadar mislim o tem.
Rada bi storila na stotine norih in imam na stotine iracionalnih želj, ki bi jih rada izpolnila preden bo prepozno. A živim preveč previdno in zdaj vem, da bom to čez par let obžalovala.
Majhnim problemom ne smem pustiti, da me zavedejo s pravega cilja.
Obžalujem, da ko sem bila še v osnovni šoli, nisem dovolj živela. Pravzaprav je tako, da se nisem dovolj prepustila dogodkom ali si jih poskušala čim bolj zapomniti in v njih uživati. In zdaj jih pogrešam.
Pogrešam svoj deveti razred, ki bi se lahko odvil toliko drugače, če bi se zavedala, da mi bo zdaj toliko pomenil. Imela sem najboljše sošolce in zadnji meseci so bili preprosto najboljši. Ves čas smo se zabavali, počeli stvari, ki jih naj ne bi smeli.
Se pripravljali na valeto. Kljub vsemu mojemu trudu, ki sem ga vložila v pisanje programa, sem vesela, da imam vsaj ta spomin. Ko sem bila tako ponosna, da vodim program, stojim pred vsemi.
Znova in znova bi rada podoživljala tistih par ur, ki smo jih preživeli skupaj.
Izstopala je naša močna povezanost, ko smo se držali za roke, skupaj prepevali, plesali in preprosto uživali. Te povezanosti zdaj več ni toliko, pa saj tudi ne moreš pričakovati da bo ostala z nami do konca življenja. Vsak gre po svoje, vsak v svojo srednjo šolo in poti se razidejo. Nekateri še ostanejo prijatelji, drugi pa se vidijo le še na obletnicah.
Nočem samo tam obujati predragih spominov na osnovno šolo.
Spomnim se, da sem nekje na sredi prvega letnika izrekla, da ne pogrešam prejšnjih sošolcev toliko kot ostali. Najbrž sem sama sebi tajila, da so mi v resnici kar veliko pomenili. Kadar pogledam kakšne slike, pride na dan ta občutek, ki ga potem potlačim.
Zares pogrešam tiste dni, saj se razume.
Takrat sem mislila, da mi je najtežje. Da je nevzdržno in da ne morem biti bolj zaposlena. Če pa zdaj pogledam nazaj, si lahko samo rečem, da sem razmišljala skrajno neumno. Tisti časi so bili najlažji. Imela sem ves čas na svetu, bila sem še svobodna.
Kako se tega nisem že prej zavedala...
Zdaj v drugem letniku, še na začetku, ko imam vsaj malo motivacije, pa bi najraje stopila v časovni stroj in se vrnila nazaj. Nočem gledati v prihodnosti, kako bo, saj me je strah.
Kaj kmalu bo napočil čas za maturo, pa potem študij...
Prehitro mineva. Kar trese me, kadar mislim o tem.
Rada bi storila na stotine norih in imam na stotine iracionalnih želj, ki bi jih rada izpolnila preden bo prepozno. A živim preveč previdno in zdaj vem, da bom to čez par let obžalovala.
Majhnim problemom ne smem pustiti, da me zavedejo s pravega cilja.
Enjoy. There are the good old days you're going to miss in the years ahead.
