On.

Veš, tolikokrat ga gledam, tolikokrat ga vidim pa ne vem kakšne barve so njegove oči,
kakšen je njegov nasmeh,
kako se mu na licu pojavi jamica,
kakšen je njegov zmeden pogled,
kakšen je zjutraj, malce neprespan,
kako si ves čas popravlja las na vrhu glave, si ga ovija okoli prsta,
ne vem kako izgleda v trenirki,
kako stoji in sedi,
kako si sede zaveže čevlje na stolu,
kako hodi in ima roke v žepu,
kako govori in bere,
ne spomnim se kako prikupen je, ko mu je nerodno ali ga nekdo zafrkava,
kakšen je njegov pogled, ko si izmenjava par besed,
kako se najine oči srečajo in zdi se kot da traja celo večnost,
ne vem kakšen je njegov iskren smeh,
kako vpraša ko ne ve o čem se gre stvar,
kako pritrdi "ja, to sm jz" ko mu sploh ni treba,
ne spomnim se kako si popravlja hlace ali pa si jih pusti pri miru,
kako pristaja mu rdeca vetrovka,.vse kar nosi in torba na eni rami,
preposto kakšen je.
A resnica je ta, da se lažem. Vsako stvar vem, vsake majhne stvari se spomnim, kot da jo imam pred sabo. Vse si lahko znova in znova predstavljam, si ponavljam.
Ponavljam vsako besedo, ki jo je kdaj namenil meni.
Le upam lahko in sanjam, da je mogoče kdaj tako o meni razmišljal tudi on.
Mogoče pa je normalen in ne zapisuje tako nesmiselne misli v neumne oblike, katere nihče ne prebere.
Da bi to kdaj prebral, me najbrž še pogledal ne bi. Žalost.